Knjižni šepet

Zlato listje v snegu – Eva Kurnik

Zlato listje v snegu je prvi roman v trilogiji Eve Kurnik. Če me kdaj slišite, da naslovu knjige pravim Zlato listje v jeseni, me prosim popravite (haha).

V tem romanu spoznamo like, kraj in zgodbo, ki ima potencial za nadaljevanje, zato verjamem, da lahko nastane super trilogija.

Ko sem prijela knjigo v roke nisem vedela v kaj se spuščam. Točnega opisa nisem poznala, vedela sem zgolj to, da gre za “družinsko-ljubezensko sago o ljubezni in odpuščanju sredi slikovite vasi Vojsko nad Idrijo.” Ampak včasih moramo brati knjige tudi na način, da ne vemo ničesar o njej in je vsaka stvar, ki jo preberemo, popolno presenečenje.

Kratka vsebina (ki jo najdeš na spletni strani avtorice):

Družinsko-ljubezenska saga o ljubezni in odpuščanju sredi slikovite vasi Vojsko nad Idrijo. Med globelmi in gorami v prekrasni naravi sredi podeželja ni vse tako zelo idilično. Protagonisti so razpeti med dvema ljubeznima. Moralnostjo in realnostjo. Upanjem in vdajo. Družino in maščevanjem. Dobri dve desetletji stare zamere zamajejo sicer trdne družinske temelje in ogrozijo porajajočo se mlado ljubezen. Hči se je prisiljena odločiti med očetom in svojo vestjo.



Kaj menim o knjigi?

Na samem začetku knjige je narisano družinsko drevo, ki me je begalo in mi nad glavo izrisevalo vprašaj, dokler nisem končno prišla do dela, da sem dobila svoj odgovor.

Vedno sem navdušena, ko me v knjigi pričaka nekaj kar si lahko ogledam, še preden začnem z branjem. Včasih so to družinska drevesa, drugič pa zemljevidi. V vsaki knjigi, na tem delu, porabim kar nekaj časa, da si ga do popolnosti ogledam in tudi med zgodbo se redno vračam k tem stranem.

Zlato listje v snegu je knjiga, ki je razdeljena na dva dela. Prvi se dogaja od pomladi 1993 do zime 1994, drugi pa v jeseni in zimi 2016. Med prvim in drugim delom je tako minilo nekaj več kot 20 let. Kaj se je v teh letih dogajalo je sicer grobo in na kratko omenjeno, vendar točno nihče ne ve. Verjetno bo kakšna stvar razkrita tudi v naslednjih delih, zato naj domišljija ne dela preveč, saj bomo vse izvedeli ob svojem času. Upam.

Prvi del mi je sicer ljubši, čeprav te drugi ves čas drži v negotovosti kaj točno se bo zgodilo, kako bo kdo odreagiral, kdaj bo kdo prišel do določenih spoznanj in knjigo v drugem delu zelo težko izpustiš. Na trnih drži ne samo bralca, ampak tudi nekoga v knjigi (koga točno, pa boš moral izvedeti sam/a).

Zakaj bi mi bil torej prvi del ljubši, če pa se v drugem toliku dogaja?

Zaradi malih srčnih trenutkov. Opisan način kako nekdo objame otroka, kako se drugemu iskrijo oči, kako nekdo nekomu da določen vzdevek, skrb za drugega… Ob tem sem se kar malo raznežila. To so ti romantični trenutki, ki ne skačejo preveč v ospredje in ne zmotijo dogajanja. Pa vendar so tam in ob njih se ti na obraz prikrade nasmešek (četudi se kakšen trenutek zgodi takrat, ko se ne bi smel).


“Veš, vsak človek po svoje dojema ljubezen,

vsak jo drugače razume. Za tvojega očeta

gre, ne zate. Za njegovo srce, čustva in

spomine.”

Eva Kurnik: Zlato listje v snegu, str. 254


Dela sta si med seboj dovolj različna, da se ti lahko zgodi, da te prvi del zaradi rahle predvidljivosti ne prepriča, ampak moraš prebrati še drugega, ker te bo morda ravno tisti zaradi svoje napetosti in negotovosti, ki jo ustvarja, navdihnil do te mere, da boš želel izvedeti kaj se bo zgodilo še v naslednjih dveh romanih.

Všeč mi je, da so liki ”človeški”. Z njimi se lahko povežeš, saj so točno takšni kot ti. Niso popolni, imajo napake, prav tako pa tudi lepe lastnosti. Avtorica je o tem tudi sama govorila v enem izmed intervjujev: ”Pri obojih pa sem se potrudila, da so bili liki sivi – čim bolj življenjski in čim bolj realni, ne pa črno-beli, kot jih najdemo v večini romanov in knjig. Jaz sem namesto tega skušala pisati tako, da bi svoje like očlovečila.” Mislim, da ji je to uspelo.

Eva se knjige ni lotila iz danes na jutri in vidi se, da je vložila kar nekaj časa, da bi bolje spoznala vasico v kateri se zgodba dogaja, običaje, potem pa je vse zanimivosti nevsiljivo in previdno dodala v berljivo zgodbo, da se lahko iz nje tudi nekaj naučimo. Jaz sem se.

Avtorica je še mlada in kljub vsemu se to odraža tudi na njenem pisanju. Knjiga mi je bila všeč, vsekakor konec odpira kar nekaj vprašanj in veselim se, da dobim odgovore. Želim si prebrati tudi naslednji dve knjigi v trilogiji, ker verjamem, da se bo v vsebini in stilu pisanja videla Evina nadgradnja.



Zlato listje v snegu je knjiga o ljubezni, družini, maščevanju, ampak tudi o upanju. Popelje nas na pot po slovenski vasici, ki v sebi skriva zgodbo ljudi, ki so ljubili in bili ljubljeni. Vendar nima vsak čudovite ljubezenske zgodbe in včasih te ta lahko pripelje do dolgoletnih zamer, ki imajo na koncu močan vpliv tudi na tiste, ki si jih vse življenje želel zaščititi.

Hvala Eva. Želim ti veliko navdiha za pisanje nadaljnjih zgodb.

….

Zdaj pa je čas, da v roke vzamem naslednjo knjigo in se prepustim novim zgodbam.

Pozdravček

Martina

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.