Knjižni šepet

Kratke zgodbe kjerkoli in kadarkoli – 10 predlogov

Kratke zgodbe mi niso od nekdaj blizu. Z njimi sem se predvsem zbližala v lanskem letu. Nikoli prej nisem posegala po njih in nikoli prej me niso privlačile. Sedaj pa se mi zdi, da z njimi širim svoja obzorja, zapolnim tisti kratek čas, ko nekoga ali nekaj čakam in kot reče Alenka (Literarna lekarna): ”Ni ti težko zapreti knjige, ker veš, da si eno zgodbo dokončala.” Njen stavek se mi je tako vtisnil v spomin, da bi mi bilo žal, da ga ne bi prebrali tudi vi.

Čeprav sem v zadnjem letu prebrala kar nekaj dobrih kratkih zgodb, pa sem za pomoč pri pisanju te objave vseeno prosila ostale knjižne blogerke in ”knjigogramerke”, saj sem vedela, da bo seznam v tem primeru res dober. Nisem se motila. V nadaljevanju lahko tako najdete in preberete 10 predlogov zbirk kratkih zgodb.

Knjigo si je vsaka izbrala sama in edini pogoj je bil, da vsaka izbere drugo. Vrstni red je naključen.


Monika, vonjpoknjigah: Dobra družba – Ana Svetel

Prevozi. Na kaj pomislite ob tej besedi? Jaz pomislim na študentska leta in vse ure, ki sem jih na nekaj kvadratnih metrih v avtomobilu, preživljala na relaciji med domačim krajem in Ljubljano. Na vse okorne in čudne pogovore in nekaj bizarnih izkušenj, pa tudi na zabavne vožnje, ki so minile kot bi mignil. Ana Svetel se je odločila, da o prevozih napiše zbirko kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Dobra družba. Genialno! Petra Vidali je za Večer zapisala, da so prevozi narejeni za kratko prozo in vsak s to izkušnjo, se bo s tem bržkone strinjal. Avtorica je v zbirki zbrala 21 fiktivnih zgodb o raznolikih ljudeh, ki se vozijo s prevozi. Nekatere so zabavne in hudomušne, druge resne, šokantne ali žalostne, prav vsaka pa je nekaj posebnega. Knjigo sem prebrala v enem dnevu in v njej neizmerno uživala. Primerna je tudi za tiste, ki se s kratko prozo šele spoznavate. Osvežujoče in iskrivo branje, h kateremu se boste še lahko vračali!

Moniko najdeš na IG profilu vonjpoknjigah in na blogu.


Alenka, literarna _lekarna: Tempirana bomba – Blaž Kutin

Vsaka kratka zgodba v zbirki ima svoje življenje. Vsaka opisuje nek trenutek, drobec v času, ki pa ga lahko preslikaš na utrip današnje družbe kot celote. Kot bi v kaplji vodi zagledal kalejdoskop celotnega našega bivanja in bistva. In čeprav njihov tekoči slog vabi, da bi knjigo prebral v enem popoldnevu, te vsak konec zgodbe resetira in postavi na ničto točko, da za trenutek obstaneš v vakuumu nevednosti, osuplosti in dezorientiranosti. Če namreč dvajset kratkih zgodb, nanizanih v zbirki Tempirana bomba, poskusiš prebrati v enem dihu, knjiga povzroči tako napetost, da se zdi, da boš ravno eksplodiral. Blaž Kutin nas kot na vlakcu smrti vodi od ene do druge na prvi pogled čisto običajne, a vendarle precej bizarne situacije, ob katerih se enkrat hudomušno nasmihamo, spet drugič od strahu zadržujemo dih ali melanholično pobešamo kotičke očes. Humor se preliva v melanholijo, ta pa v obup, iz obupa gremo v sanjski, celo fantastični svet, kjer ni nič nenavadnega, da preživiš padec letala, nosoroga sredi Krasa, podvojitev osebnosti ali srečanje z ameriškim polkovnikom. Zato moraš med eno in drugo vsaj pošteno vdihniti, popiti kozarec vode ali na stranišču potegniti vodo.

Alenko najdeš na IG profilu literarna_lekarna in na blogu. Več o knjigi pa je Alenka napisala tudi tukaj.


Sandra, dozadnjestrani: Vevericam nič ne uide – Nejc Gazvoda

Zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide je Nejc Gazvoda izdal pri osemnajstih letih, kar komaj verjamem: izčiščen slog, direkten (včasih sočen) jezik, sijajni dialogi, izpiljena atmosferičnost. Zbirko sem prvič brala, ko sem po letih zabubljenosti v svet anglistike iskala svoj kotiček znotraj slovenske literature. Iskala sem nekaj svežega, za mlade, s pridihom fantastičnega, eksistencialnega in morda celo grozljivega. Veverice so mi dale vse to (in še več). Servirajo nam trinajst zgodb, ki v sebi nosijo srh, grozo, fantazme, fantazije in bolečino. Svet Veveric je temačen in dušeč, kot da bi vstopil v neki oddaljeni kotiček človeških sanj, na robu nočnih mor. Osrednji liki v zgodbah Veveric so mladi: psihotični, na obrobju, sredi eksistencialne krize ali boja z avtoriteto. Nekateri so osamljeni, drugi narobe razumljeni, tretji preprosto nori. Marsikateri si ustvarja svojo paralelno resničnost, kamor se zateka pred realnostjo in na bralcu je, da presodi, kdaj gredo predaleč.

Sandro najdeš na IG profilu dozadnjestrani in na blogu


Nika, nikasepec: And every morning the way home gets longer and longer – F. Backman

Kratka novela govori o življenju,  njegovi minljivosti, pomembnosti družine in nenazadnje ljubezni. Rdeča nit zgodbe je starejši moški, ki počasi, a zagotovo izgublja spomin in se krčevito oklepa tistih, ki so mu najbolj pri srcu. Hkrati pa je to tudi zgodba o njegovi družini, ki se trudi skrbeti zanj, medtem ko iščejo pot, da se od njega poslovijo. Razdeljena je na več krajših delov, ki pa vsi pomembno pripomorejo k sporočilu, ki ga želi pisatelj s to kratko zgodbo sporočiti. Prikazano je več odnosov, ki so med sabo kompleksni, a se vseeno krasno dopolnjujejo – govorim o odnosu oče – sin, dedek – vnuk in mož – žena.
Gre za delo enega izmed pisateljev, ki so mi zelo pri srcu. Njegov stil pisanja me vedno prepriča. Všeč mi je, kako nazorno je prikazal osebo, ki izgublja spomin in kaj to pomeni zanj in družino, ter s tem dokazal, da resnično razume človeško naravo. In nenazadnje… novela me je spomnila na meni zelo drago osebo, ki jo močno pogrešam vsak dan. Kljub temu, da me je nekoliko užalostila, me je ta kratka zgodba spomnila tudi na nekaj zelo pomembnega, kar se mi zdi, da velikokrat pozabimo – vsak trenutek s tebi ljubljenimi osebami moraš ceniti in iz njega izvleči največ kar lahko; pa naj bo to objem, iskren nasmeh, stisk roke, poljub na lice ali preprost »rad te imam«.
Kratka zgodba z ogromim srcem, ki te pogreje kot najboljši čaj na zimsko jutro.

Niko najdeš na IG profilu nikasepec in na blogu.


Evgenija, oknjigah: Nove definicije ljubezni – Brina Svit

Po duši sem romantik vendar se iz nekega razloga močno izogibam ljubezenskim zgodbam. Ne maram klišejev in srečnih koncev, ne maram princev na belih konjih in hkrati ne maram princes, ki teh princev ne potrebujejo. Sploh pa ne maram prevelike drame in utrujajočih zapletov. Najraje berem tiste zgodbe, ki so boleče resnične. Tiste z nesrečno-srečnimi konci pri katerih enostavno ni pomoči. Nekaj takega je v zbirki zgodb Nove definicije ljubezni uspelo tudi Brini Svit. V nekaterih zgodbah odlično, v drugih morda nekoliko manj.
Predvsem mi je všeč, da zbirka ponudi to, kar na nek način tudi obljublja naslov – variacije na temo ljubezni. Med njimi ni le romantičnih zapletov, temveč je govora tudi o platonski ljubezni, ljubezni med družinskimi člani in konec koncev ljubezni oziroma navezanosti, ki se splete med neznanci. Na trenutke so me zgodbe močno spominjala na mini serijo Modern Love. Če jo poznate, potem že veste o čem govorim, sicer pa predlagam, da se sami prepričate.

Evgenijo najdeš na IG profilu oknjigah in na blogu.


Ajda, ajda_naklada: Serijski morilec – Samanta Hadžić Žavski

Knjiga je zbirka kratkih zgodb, katerih glavni skupni imenovalec je travma. Kakšna, se razlikuje od zgodbe do zgodbe, je pa dejstvo, da serijski morilec iz naslova ni oseba, ampak potlačena čustva, želja slediti smernicam družbe, zloraba, travma in posledice, ki jo prinaša vse našteto, če ostane skrito in potlačeno. V zgodbah spoznamo večinoma ženske protagonistke, ki se soočajo s takšnimi in drugačnimi stiskami, rešitev le teh pa je večinoma tragična. Tako se na primer srečamo z žensko, ki je v razmerju trpinčena in fizično zlorabljena, mati otroka s posebnimi potrebami, mati, ki si otroka ni želela, srečamo se z osebami z demenco, pa samomorilcem, preživelo iz vojne s post-travmatsko stresno motnjo… Skratka cel kup oseb, ki travmo bodisi doživljajo, ali pa jo povzročajo. Slog pisanja je živahen, hitro berljiv in zato bralca določeni tragični deli še toliko bolj presenetijo, saj avtorica do njih pripelje mirno, elegantno, brez nekega pompa.

Ajdo najdeš na IG profilu ajda_naklada in na blogu. Več o knjigi pa je Ajda napisala tudi tukaj.


Urška, booknjiga: Poslušalka – Tove Jansson

Kratke zgodbe me v zadnjem času precej navdušujejo! Predvsem iz vidika, ker lahko prebereš tudi samo eno in si nekako zadostil svoji potrebi po fabuli tistega dne. Tove Jansson mnogi med nami poznamo predvsem po slavnih bitjih Muminih, ki so se zapisali v naša srca. In čeprav je zbirka kratkih zgodb Poslušalka njen kratko prozni prvenec, to sploh ni občutiti! Zgodbe so fantastične, različnih dolžin, karakterjev in dogajanj. Vsekakor se vidi, da je avtorica mojstrica poseganja v različne usode, velikokrat jih zaznamujejo prav tiste, ki so povezane z ustvarjanjem, naj gre za pisateljice, slikarje ali arhitektko. Včasih se v njenih likih najde kaj mračnega, vendar ne gre za grozljive podrobnosti, bolj za osamljenost, odvisnost in blaznost. Čeprav sem sama njeno knjigo prebrala že pred kar nekaj časa, se mi je v spomin vtisnila ravno zadnja iz zbirke – Veverica, v kateri spoznamo pisateljico, ki živi na odročnem otoku in se hoče »spoprijateljiti« z veverico. V sebi seveda skriva mnogo globlje težave, ki pa si jih sama noče priznati. Dajte knjigi priložnost in ne dvomim, da vam ne bo všeč!

Urško najdeš na IG profilu booknjiga in na blogu.


Nada, nadatuintam: Razvezani – Ana Schanbl

Zbirka kratkih zgodb Razvezani Ane Schanbl, nagrajena kot najboljši prvenec v letu 2017, prinaša deset zgodb, ki bralca pritegnejo, posrkajo, presenetijo in prizemljijo. Prinaša pripovedi o čustvenih in duševnih, tudi bolezenskih stanjih oseb, ki so se znašle na družbenem ali osebnem robu, zaradi napačnih odločitev ali dogodkov, na katere niso imele vpliva, morda zgolj po naključju. A težke, mejne, tudi tragične situacije se skozi iskreno izpoved in neprizanesljivo samoanalizo precizno zamišljenih protagonistov razkrijejo na nepričakovano lahkoten, skoraj živahen način in v izčiščenem, svežem in lepo tekočem jeziku. Tudi register in način pripovedovanja sta prilagojena posameznemu značaju oz. njegovemu duševnemu portretu, prav vsi pa svoje zgodbe razvezujejo neposredno in brez olepševanja ter se osredotočajo bolj na telesna kot na duševna občutja. Navidez neprizadeto in brez razsojanja ali vrednotenja pripovedovalci razgaljajo tabuje: teme in situacije, ki obstajajo in se dogajajo čisto blizu nas, a o njih najpogosteje molčimo, saj ne najdemo pravih besed, ki bi nam razvezale jezike.

Nado najdeš na IG profilu nadatuintam.


Barbara, izposojevalka_besed: Fugato – Veronika Simoniti

Fugato je tretja zbirka kratke proze lanskoletne prejemnice nagrade Kresnik za roman Ivana pred morjem Veronike Simoniti.
Glasbenikom je najbrž poznan pomen besede fugato, za vse ostale pa pojasnilo, da je fugato del skladbe, ki je pisan po načelih fuge, tj. polifonske skladbe, v kateri se pri vseh glasovih ponavlja določena tema. V pričujoči zbirki je ta tema beg, bežanje, kar se razkrije že s podnaslovom Oblike bega, ki bralcu prišepne, da se bo v zgodbah skupaj s protagonisti soočal z različnimi oblikami bežanja. In res se v podnaslov povežejo migracije, beg, iskanje svobode, umiki. Povežejo se v zgodbe, ki povzročajo tesnobo (vsaj meni so jo!), (pre)izprašujejo človeškost in iščejo meje dostojanstva, meje svobode in občutij ter sporočajo različne načine žalosti (oziroma žalovanja, kot je Veronika Šoster v recenziji za Trubarjevo hišo literature napisala, da: » … gre za žalovanje, ki bi lahko bilo namesto bega zares uporabljeno v podnaslovu. Kot ne gre nikoli za eno izkušnjo smrti, ne more iti nikoli za enak način žalovanja …).
Simonitijeva piše zelo občuteno, jezik je izbran in četudi povzroča celo paleto občutij, ki se nagibajo v črno (žalost, tesnoba, šok, (ne)sprijaznjenost, razočaranje, pogrešanje …), je lep, prebiranje zapisanega pa hkrati boleče in osvobajajoče. Zdi se, da je obroč žalostnih usod, ki med branjem stiska srce, vseeno oblečen v mehko tkanino, ki jo Simonitijeva okoli njega navije s tenkočutnim ubesedovanjem. Že posamezne zgodbe ponujajo nemalo premisleka, ustavljanja ob branju, dreganja v globine srca, z zadnjo zgodbo pa Simonitijeva mnoge like in njihove zgodbe posede drug poleg drugega na letalo, ki strmoglavlja, ter tako njih »prisili« v soočenje z lastno smrtnostjo, kot tudi zapiše Šosterjeva, nam pa ponudi možnost, da ugotovimo, kaj to pomeni za nas.
Zgodba, ki jo bom (čeprav so pretresljive vse) težko izbrisala iz spomina, je zgodba Šestdeset odstotkov.
Priporočam, čeprav morda ne za poletno branje na plaži. Ali pač?

Barbaro najdeš na IG profilu izposojevalka_besed in na blogu.


Martina, knjiznisepet: Loterija in druge zgodbe – Shirley Jackson

Loterija in druge zgodbe je knjiga, ki te po eni strani vleče, da bi čim prej prebral še več, po drugi pa nisi čisto prepričan kaj te bo pričakalo v naslednji zgodbi. Pri nekaterih se ti sicer zdi, da niso nič takšnega, pa vendar imajo nek globlji pomen. Druge so takšne, da nekaj minut razmišljaš, če bi se naslednje sploh lotil. Od vseh sta mi v spominu najbolj ostali dve in obe sta drugačni, provokativni, napeti in medtem, ko čakaš njun vrhunec se te polasti kurja polt. Coprnica in Loterija sta tisti dve, ki mi še lep čas ne bosta šli iz glave, pa vendar me je ravno zaradi zgodb kot sta ti dve celotna zbirka še bolj prepričala. Njeni liki so kljub kratkim zgodbam dodelani do te mere, da zlahka ugotoviš katerega boš vzljubil in kateri te bo še pred koncem zgodbe spravil ob živce. Shirley me je sicer navdušila že s knjigo V hiši me hribi straši, pa vendar šele zdaj razumem, zakaj velja za mojstrico ameriške kratke proze.


Ob branju teh čudovitih opisov sem tudi sama na svoj bralni seznam dodala kar nekaj knjig in veselim se njihovega branja. Upam, da tudi vi najdete kaj zase ali pa morda delite z nami vsemi še kakšen dodaten predlog.

Želim vam čudovit bralni teden.

En komentar

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja