Knjižni šepet

Hči Španke – Karina Sainz Borgo


”Lahko izgubite vse. Lahko začnete znova … a le kot nekdo drug.”

Hči Španke


Opis iz zadnje platnice:

Hči Španke nas posrka v temačno in nepredvidljivo vzdušje sodobnega Caracasa: je zgodba o žalovanju, osamljenosti in preživetju v mestu, ki se je spremenilo v pekel. Hkrati pa knjiga zaradi svoje izjemne literarne nastrojenosti presega zgolj reportažno opisovanje razmer v sodobni Venezueli. Pravo moč temu romanu daje portret ženske v življenjski stiski. Skozi oči Adelaide doživimo sesutje sveta, kakršen je bil nekoč.

Opis iz spletne strani založbe Vida:

Caracaška učiteljica Adelaida Falcon umre po hudi bolezni. Njena 38-letna hčerka Adelaida ostane sama v mestu, prežetem z nasiljem, ki uravna dnevni ritem življenja. Kmalu po pogrebu ugotovi, da je njeno stanovanje prevzela skupina nepoznanih žensk po navodilih Maršalke. Čeprav trka na sosedina vrata, da bi dobila nekaj odgovorov, vrata ostanejo nema …

Kaj menim o naslovnici:

Ni moj stil in sama je sigurno ne bi oblikovala tako. Ima pa svoj pomen, za katero se skriva zgodba. Naslovnica je enostavna, vendar te pritegne ravno zaradi tistih nekaj stvari, ki so narisane na njej. Naslova ne moreš zgrešiti, saj njegova barva, na nežni sivi, bode v oči. Tudi tipografija kar kriči, da te na naslednjih straneh čaka prav nič enostavna zgodba. Se mi pa zdi, da bolj jo gledam, bolj jo razumem. Ali bi knjigo izbrala zaradi naslovnice? Nevem. Verjetno bi najprej pomislila, da gre za kriminalko in bi prebrala še opis, ki bi me prepričal (tako kot me je), potem pa bi šli skupaj domov.

Kaj menim o vsebini:

Pretresljiva zgodba, ki te pripravi do tega, da še bolj ceniš kar imaš. Že takoj na začetku te zgodba začne pripravljati na to, da bodo sledile strani, ki bodo sestavile težko zgodbo Adelaide Falcon. Lahko bi rekla, da se knjiga bere hitro in res se, ampak jaz je glede na zgodbo nisem prebrala v enem popoldnevu, pa čeprav bi jo lahko. Vsebina je težka, temačna, na trenutke te postane strah pa čeprav veš, da se to ne dogaja tebi ampak liku v knjigi.


”Vrnila sem se v spalnico, da bi se skrila pred vsem tem. Pred vsem, kar sem videla tisti dan, in dan prej, in dan pred tem.”

Hči Španke, str. 168


Avtorica ti poskuša vsako stvar približati tako, da si jo lahko predstavljaš še sam. Podrobni opisi ti res dajo možnost, da se sam znajdeš v tem bolečem in težkem svetu Adelaide. Spoznamo pa ne samo kruto sedanjost, ampak tudi nekaj izsekov iz preteklosti, ki se jih Adelaida spominja skozi določena poglavja.

Knjiga je čudovita. Ne tako kot, da bi brali čudovito romanco, v kateri se dogajajo sanjske stvari, ampak na način, da se lahko iz nje naučimo nekaj, kar velikokrat vzamemo za samoumevno. Nauči nas, da nam je v resnici lepo, nauči nas, da je lahko slabše in nauči nas še druge stvari.

Res jo priporočam v branje, ker je to ena tistih knjig, ki ti bodo še dolgo ostale v spominu. Odlično branje.

Nekaj za konec:

Včasih kar malo pozabim kaj vse se dogaja po svetu in tako je tudi z Venezuelo. Nisem pričakovala kaj bom prebrala v tej knjigi in me je kar zadelo, da so tam razmere takšne kot so. Je pa knjiga vseeno fikcija, čeprav se ti na trenutke zazdi, da je njen opis popolna resničnost. Da pa ne bo kdo mislil, da so razmere tako enostavne, Venezuela je vseeno že nekaj časa v globoki politični in družbeno-gospodarski krizi, zato ne glede na vse afere, ki se dogajajo v Sloveniji, smo lahko srečni, da živimo tu kjer živimo.


”Videli sva, kako se država spreminja v groteskno parodijo same sebe.”

Hči Španke, str. 119


Najlepša hvala založbi Vida za recenzijski izvod.

Lepo se imej in ne pozabi prebrati kakšne super knjige.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja